Na pot brez igrač


Vselej pišem, da smo potniki na naši dogodivščini štirje; midva z Mihom ter Bina Rosa (štiri leta) in Jaroš (sedemnajst mesecev), ampak če sem čisto natančna, nas je šest. Z nami potujeta tudi Edo Medo, velik zmahan medved nežnega pogleda, in Babu, velik 2D slon, bolj podoben vzglavniku. Edo Medo in Babu nista le plišasti igrači, ampak čisto prava družinska člana. Igrač namreč ne nosimo s seboj. Le knjige. Tudi doma najbolj verjamem v risalni blok, vse druge igrače (tudi če so lesene in še tako didaktične), so le trenutni navdih in prehitro postanejo navlaka.

Na potovanju pa je raziskovanje in osvajanje prostora, kjer parkiramo Milico, njuno igrišče. Rosa kot vila spi v visoki travi. Z vodo in gobico riše na kamnit zid. Kuha juhe čudnih okusov. Ustanavlja polžji vrtec ali pa je mamica žuželkam. Včasih je učiteljica joge, drugič dela nasipe za Milico. Čisto zares pomiva posodo. Na kamen riše z ogljem, in ko jo vprašam: »Kaj delaš, Rosa?«, me preseneti: »Tebe rišem, ko nabiraš baziliko za čaj, ker sem bolna. Imam mačka.«
 
Takšne in drugačne paličke so nenadkriljiva igrača. Piščali, tolkala, puške, opornice, gradnice zavetišč, kuhle, vrtalniki ... Deblo na plaži takoj sproži asociacije na gledališko predstavo in s tem povezana vprašanja: »Kje bo sedela publika? Bo predstava pred ali za deblom? Mogoče pa kar na deblu?«
 
Druga najboljša igrača je voda. Morje, jezero, potok, nalita v vedro ali kar iz cevi, pipe, tuša, je čisto vseeno, da je je le na pretek. In luže za vrtanje kanalov, prekopov, ustvarjanje pravega lužnega vodovoda.

 Jaroš ji pri vsem bolj ali manj sledi. Poleg tega pa neskončno rad obuva prevelike čevlje in se tišči skozi najmanjše line, ki jih vidi. Za hruško ima malico in si mimogrede naredi dogodivščino – odpre posodo, vzame hruško, ugrizne vanjo, jo odloži nazaj, zapre posodo in spet odpre posodo, vzame hruško, ugrizne vanjo in tako naprej, dokler ne zmaže cele malice. Pa straši nas rad, iz vsakega malo malo malo zakritega kotička slišimo njegov »Baaaaa«.

Sem pa na naši poti prvič resnično začutila, kakšen globalen fenomen sta Disneyjevi Elza in Ana. Vsaka deklica, ki smo jo srečali na poti, ima vsaj kakšen artikel s tem motivom (Rosa je na primer dobila od Eve v dar rokavčke) in zato takoj najdejo stično točko Rosa, Elena iz Bolgarije ali Carmen in Francije. In ko mi zvečer v postelji Rosa reče: »Ko pridem v Celje, si moram v knjižnici izposoditi knjigo o Elzi in Ani, da bom točno vedela, kako gre ta zgodba,« klonem pod pritiskom Elze-Ane tudi jaz.

Ko se v nakodrane ideje naseli utrujenost, takrat Bina Rosa stisne k sebi Eda Meda in mu na uho še nekaj šepeta, Jaroš pa se s prstkom v ustih uleže na Babuja. Zaspita v prijateljskem zavetju.

Piše: Nuša Komplet Peperko, foto: Miha Peperko


Poglej tudi ...

Za manj zavržene hrane in plastike

Zgodba RECIRCLE, alternativa take-away embalaži za enkratno uporabo nas odpelje v Švico, kjer že več kot 400 restavracij svojim strankam ponuja ...

Članek

Intervju z direktorjem prvega slovenskega zero waste hotela

Turizem je izjemno pomembna gospodarska panoga in upad gostov zaradi različnih gospodarskih in političnih kriz je hud udarec za vsako turistično ...