Skupna omara

Ko sem v torbe zlagala oblačila za poletno potovanje, so mi v mislih brenčale zgodbe. Zgodbe oblačil. »Ah, to lahkotno poletno obleko imam še od Martine, to srajco sem kupila v second hand trgovini, te hlače sem vzela na izmenjavi oblačil in jih je nekoč nosila Manja in te ...«

Dvakrat na leto s krogom prijateljic in znank za en večer »vzpostavimo« skupno omaro in vanjo zložimo odvečna oblačila. Odkar smo izmenjave preselile iz stanovanj v javne prostore, tudi na dogodek vabimo javno. Pa večkrat pride na dan vprašanje katere od novih udeleženk: »Ve to kar zastonj?« Ja, me to kar brezplačno. »Zakaj pa ne bi ovrednotile svojih oblačil in se tako zavarovale pred morebitnimi spori in lakomnostjo?«

Takrat po navadi po spominu obnovim kratko zgodbo Ivana Cankarja. Zgodbo o brezskrbni igri otrok, v katero poseže črn mož, ko mednje vrže prgišče drobiža. Takrat se nedolžna otroška igra spremeni v krvoločno gonjo za slehernim kovancem, ki nikomur ne prinese zadovoljstva, le v prej sijoče oči naseli sivo meglo.

Izmenjava oblačil zame ni le izmenjava oblačil, ampak je zgodba o oblačilih. Zanima me, kdo jih je nosil, kje kupil, za katero priložnost oblekel. In seveda tudi, kdo jih je naredil in kje. Kako ne bi bila vesela za birmansko obleko, ki je dolga leta samevala v omari, po izmenjavi pa prepotovala svet s strastno violinistko. Razumem pa, da se za izmenjavo oblačil skriva tudi občutek nenehnega kroženja stvari. To me odvezuje sleherne navezanosti na oblačila. Zgodilo se je že, da je bil dvema všeč isti kos: »Ni problema, vzemi zdaj ti in boš prinesla na katero od naslednjih izmenjav.« In zato vidim kdaj sebe v hlačah od Nataše, ki jih je vzela od Monike in ta še prej od ... Osvobajajoče.

Mogoče bomo kdaj dosegle kritično mejo in nas bo toliko, da bo tudi izmenjavo oblačil treba nadzorovati, vzpostaviti nekakšen sistem in oblačila res ovrednotiti, ampak do takrat ostaja to naš večer za druženje, zabavo, modno revijo in malo tudi za reševanje sveta.

Piše: Nuša Komplet Peperko, foto: Miha Peperko